Štefan Kresnik

 

Kot koroškega likovnega umetnika me najdete na:

virtualni galeriji, ali pa v Biografskem leksikonu Občine Prevalje, ali almanahu 60 let Kulturnega društva Radlje ter drugih publikacijah.

 

Sem eden tistih otrok druge svetovne vojne, ki se je rodil mladima staršema na prisilnem delu v izseljeništvu. Mati je ob mojem rojstvu, v najtežjih razmerah in časih minulega stoletja, še dojila komaj leto starejšo sestro. Po vojni so se starši iz Avstrije preko trupel morije na Poljani vrnili na Leše, kjer sva s sestro prvič zagledala svoj dom in z leti pozabila na eksplozije vsakodnevnih bombnih napadov.

 

Na srečo se vojnih časov ne spominjam, so mi pa zelo blizu zgodnja otroška leta in sem segajo moje prve življenjske izkušnje in verjetno tudi ustvarjalne korenine.

Odraščal sem na večji kmetiji na Lešah pri Prevaljah. Kot najstarejšega sina so me po zakoreninjeni tradiciji vzgajali za očetovega naslednika na kmetiji. Okrog mene je bilo neizmerno bogastvo narave,  takratne tehnike in ljudi, ki so za svoje potrebe znali vse narediti. Tudi sem bil najprej pri vseh opravilih zraven, pozneje pa postopno, odvisno od moči, prijel za vsa dela. Najraje sem dediju pomagal v mlinu in žagi ter očetu v kovačnici, kjer je nastajalo vse: od žebljev, orodij, okovja za vozove in sani, do izdelovanja podkev in kovanja konj. Šele danes se zavedam, da me je bolj od tega, da iz mlina pride moka, iz hloda deska in iz kosa železa odkovek, do podrobnosti zanimalo delovanje naprav in tehnika kovanja ter spreminjanje lastnosti železa s kaljenjem.

K temu moram dodati največje čudo mojega zgodnjega otroštva, to je vodna turbina. Imeli smo jezero, iz katerega je voda poganjala vodno turbino, ta pa preko številnih jermenic in širokih jermenov neposredno mlin in žago. Dajala pa je tudi elektriko, ki je poganjala razne naprave in imeli smo luč. Pri žganju šnopsa so se spet dogajali drugi procesi. Podobno sem od koscev, ob košnji jih je kosilo kakšnih 40 hkrati, spoznaval skrivnosti, zame takrat velikih mojstrov. V gozdu sem gledal pod prste sekačem, ki so jim drevesa padala točno tja, kamor so hoteli. Spravilo lesa je bilo povezano z novimi iznajdljivostmi, da smo teške hlode spravili v dolino.

Do podrobnosti sem spoznal vsa druga ročna in strojna opravila na kmetiji, domače živali in delo z njimi. Pri mojih dvanajstih letih smo dobili osebni avto, ki je bil za tiste čase velika redkost, meni pa omogočil spoznati tehnologijo, ki je zavladala svetu.

 

Doma smo imeli veliko uporabnih in umetniških starin, ki so v meni vzbujale spoštovanje. Ljubezen do umetnin se je še poglobila, ko sem spoznaval delo mojega dedka po mamini strani, ki je bil odličen rezbar samouk. Začutil sem, da je tudi v meni podobna ustvarjalna energija, ki je bila že v osnovni šoli v ospredju. To je opazil moj ravnatelj in pisatelj Leopold Suhodolčan, od katerega sem dobil tudi prve spodbude in potrebno samozavest. Spremljal je moje samoučno likovno ustvarjanje v srednješolskih letih. Kmalu me je seznanil s prof. Francem Sušnikom, ki je v meni videl bodočega koroškega likovnega umetnika. Bil sem počaščen, da me je vabil k sebi in me spodbujal, da postanem pravi koroški šolan likovni umetnik, kmetuje pa naj moj mlajši brat.

 

 

     

Risba z razstave leta 1964                                                                                       Vrbsko jezero leta 1964

 

 

Ko sem leta 1964, svoja dela z velikim uspehom razstavljal na razstavi Mladih upov Slovenije, v Umetnostni galeriji v Slovenj Gradcu, sem dobil strokovno potrditev o moji nadarjenosti in se vpisal na Pedagoško akademijo v Mariboru, likovno smer. Tam so se uresničevale moje sanje. Hitro sem se vključil v mariborsko kulturno življenje. Največji vzornik mi je bil moj profesor Maks Kavčič, ki me je vabil k sebi v atelje, kjer je neumorno slikal in z mano z velikim žarom razglabljal o umetnosti. Po študiju sva še veliko sodelovala. Prakso sem opravljal pri kiparju Gabrijelu Kolbiču, v ateljeju Slavka Tihca pa sem nekaj mesecev pomagal kiparki Vlasti Tihec Zorko pri izdelavi velikega kipa Prežihovega Voranca ter odlival portrete gledališčnikov in druge male figurice.

 

Zaposlil sem se kot prvi likovni pedagog v Dravski dolini, na osnovnih šolah v Podvelki, Vuzenici in Radljah. Na teh šolah sem poučeval 18 let. Z učenci sem na razstavah dobival najvišja priznanja - tako v jugoslovanskem kot tudi v svetovnem merilu. Poleg več zlatih, srebrnih in bronastih plaket z evropskih razstav, je moja učenka dobila 1. nagrado na svetovni razstavi, kjer je sodelovalo 124 držav. Za te in druge uspehe sem dobil: priznanje likovnih pedagogov Jugoslavije, Kajuhovo priznanje za najuspešnejšega likovnega pedagoga, Odličje svobode z zlatim listom”(najvišje priznanje ZKO Slovenije), družbeno priznanje Občine Radlje, posebno priznanje Pedagoške akademije v Mariboru, priznanje Izobraževalne skupnosti Radlje, plaketo Slovenske kulturno-prosvetne zveze Celovec ...

Skoraj vsa leta mojega učiteljevanja sem bil tudi vodja in mentor aktiva likovnih pedagogov Koroške.

Že v prvih letih poučevanja sem bil pobudnik za ustanovitev “Koroške likovne kolonije mladih Vuzenica”, ki se od leta 1970 vsako leto zgodi v Vuzenici oz. se seli na Avstrijsko Koroško, Tržaško, Porabje in nazaj v Vuzenico. V Osnovni šoli Radlje sem za spodbujanje kiparstva na koroških osnovnih šolah ustanovil Kiparsko srečanje, ki še tudi deluje. Na isti šoli sem uredil likovno razstavišče, ki je imelo takšno odmevnost, da smo v Radljah zgradili novo razstavišče "Salon ars", ki sem ga vodil 15 let. S kakovostnimi razstavami in veliko obiskanostjo smo se postavili ob bok najboljšim slovenskim likovnim  razstaviščem.

Za likovno nadarjeno mladino od Dravograda do Selnice sem v Radljah ustanovil in 20 let vodil Likovni klub "Svetloba"”(likovno šolo).

Na šolah sem imel za nadarjene učence likovne krožke, ločeno za slikanje, kiparstvo, grafiko in izdelovanje exslibrisov. Imel sem foto krožke, ko pa se je pojavila Rubikova kocka, smo v krožku z učenci odkrivali zakonitosti te peklenske kocke in prirejali tekmovanja. Učence sem učil smučati in jih treniral za tekmovanja.

Moje razdajanje v šoli in v kulturi mi je bilo v veliko veselje.

 

Ker je za zdrav duh potrebno zdravo telo, nisem pozabil na to osebno potrebo. Skoraj 40 let sem treniral in tekmoval v smučanju. Postal sem trener alpskega smučanja in treniral mlado občinsko sekcijo, ki je z uspehom tekmovala na republiških tekmah.

Bil sem ustanovitelj in predsednik športnega društva Splavar Podvelka, kjer sem skonstruiral in s prijatelji postavil pravo smučarsko vlečnico, ki je imela med prvimi v Sloveniji tudi osvetlitev za nočno smuko.

Na občinskem nivoju sem treniral in tekmoval v odbojki.

Za zdravo življenje sem organiziral akcije “"Vsi na kolo za zdravo telo"” ter smučarska tekmovanja za sindikate in občinski pokal. Moje interesno področje je bilo tudi gledališče, kjer sem bil scenograf dramske skupine Stane Sever iz Radelj. Usposabljal sem se za vodenje filmsko debatnih srečanj in risanje animiranih filmov.

Postal sem inštruktor za umetniško fotografijo. Sodeloval sem v republiški komisiji za izbor otroških likovnih del. Društvo exlibristov sem pripeljal tudi na Koroško, kjer smo bili med najbolj delovnimi. Leta 1978 sem zastopal Društvo exlibristov Jugoslavije na svetovnem kongresu exlibristov v Luganu v Švici ...

 

 

Biti mlad ter poln energije v šestdesetih in sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, je današnji mladi generaciji, ki ima od novodobnih ekstremistov polna ušesa jugoslovanskega totalitarizma, težko razumeti naš ponos nad tem, kar smo si ustvarili in imeli. Solidarnost se je pisala z veliko začetnico, nas družila in osrečevala. Kar smo hoteli imeti, smo si morali sami največkrat s prostovoljnim delom ustvariti. Moj največji prispevek k skupni blaginji je bila smučarska vlečnica v Podvelki ter spomeniki padlim v Ribnici na Pohorju, Lehnu in na Vrelenku ter brezplačno vodenje likovnih kolonij in Likovnega kluba. Za simbolično plačilo sem 15 let vodil Salon ars in postavljal razstave ter 13 let treniral mlado občinsko smučarsko selekcijo.

 

 

Leta 1986 sem spoznal, da je dovolj razdajanja in je čas, da se bolj posvetim lastni likovni ustvarjalnosti. Prenehal sem s poučevanjem v šoli in si pridobil status samostojnega kulturnega delavca - grafika. Posvetil sem se grafiki, kjer sem razvil povsem novo tiskanje barvnih monotipij v tehniki sitotiska. Za preživetje pa sem skonstruiral in s prijateljem izdelal šestbarvni avtomatski sitotiskarski stroj za tiskanje na tekstil. Z njim in mojim poznavanjem tehnologij tiskanja na tekstil, sem zadostil najvišjim zahtevam na trgu. Pri tem je sodelovala vsa družina. Tiskali smo najprej za Okus, Adidas in Elan, pozneje pa za RTS in kar 20 let za najzahtevnejšo in prestižno konfekcijo Hugo Boss, preko njih pa tudi za moštvo MC_LARN  v Formuli 1.

 

 

 

Spoznali smo, da se je treba bolje organizirati in smo leta 1991  ustanovili podjetje Atelje Kresnik d.o.o., kjer ustvarjam kot kipar, slikar in grafični oblikovalec. Od likovnega ustvarjanja pa se največ posvečam slikanju portretov in krajine, kopiranju starih umetnin ter kiparstvu. Narava me je vedno impresionirala, zato že vsa leta kot fotograf beležim trenutke njene razposajenosti.

 

Fotografija narave